Delovanje sistema
Osnova posameznega sistema so paketne hladilne enote po 20 ali 32,4 kW hladilne in/ali grelne moči, ki skozi perforirane PVC kanale profila O500mm, dovajajo v prostor do 6.000 m3/h svežega in obdelanega zraka.
Enote se postavijo zunaj na terenu ali strehi in so skladno s predpisi priključene na električno napajanje. Vključujejo in izključujejo se lahko zunaj (na posameznih enotah) ali v prostoru. Od posamezne enote do vpihovalne linije se skozi steno napelje gibljiva cev. Vpihovalni kanal se postavi v ravni liniji cca. 3 do 4 m od tal in sicer tako, da je pod nivojem svetil. Hladilna naprava običajno zajema 100% zunanji sveži zrak. V njej se zrak filtrira, ohladi za približno 13°C in razvlaži.
Obdelan sveži zrak se po kanalnem sistemu dovaja v prostor tako, da se težnostno seseda proti tlem. Ljudje in naprave, ki so v območju obdelanega svežega zraka v tem pogledu predstavljajo generatorje toplote, ki s segrevanjem zraka na svojih površinah povzročajo termični vzgon segretega zraka, ta pa nad vsakim virom toplote tvori toplotni steber, ki prodira skozi plast hladnega zraka in se nabira pod stropom. Dvigovanje zraka ob virih toplote implicira vsrkavanje hladnega zraka pri tleh. Tako je vzpostavljen neprekinjen proces odvoda toplote in emisije hlapov v višje zračne plasti in na prosto.
Na ta način dobimo v prostoru zelo stabilno stanje z rahlim nadtlakom, brez prepihov in z veliko temperaturno razliko po višini, pri čemer imamo delovne površine v stabilnem območju svežega in toplotno obdelanega zraka. Od tod izhaja tudi energetska učinkovitost obratovanja hladilnih sistemov, saj z izrivanjem zgornjih zračnih plasti na prosto dosežemo tako imenovani efekt izriva toplote, kar pomeni, da samo njen manjši del premagujemo neposredno s hlajenjem, zelo velik del toplote in škodljivih hlapov pa izrinemo na prosto s sveže dovedenim zrakom.
